19.05.2011

Ljubljana, 16. maj 2011, na šestem izobraževanju AkademYe so se udeleženci poglobili v lobiranje. Tema je namreč aktualna, zanimiva, vendar prevečkrat napačno razumljena. Gosta, Rok Praprotnik iz Komisije za preprečevanje korupcije in registriran lobist Andrej Drapal, sta osvetlila samo tematiko, tudi v luči Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki lobiranje ureja. Debato z gostoma je moderiral Blaž Ravnikar, direktor Zavoda Ypsilon, v zanimivi razpravi pa sta se oba gosta strinjala, da je potrebno lobiranje podpirati in pri tem skrbeti, da temelji na integriteti, saj le tako lahko služi svojemu namenu – civilnem vplivanju na procese odločanja.

Lobiranje je najprej predstavil Rok Praprotnik, namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije. Po njegovih besedah je lobiranje dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, vendar ga je potrebno urejati. Lobiranje ima v Sloveniji še vedno negativno konotacijo, temu pa ne pripomore dejstvo, da njegovo urejanje spada pod Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Lobiranje in korupcija se tudi zaradi tega zakona še vedno pojavljata v istem stavku. Jasno je urejeno tudi to, kdo se lahko registrira kot lobist, pri čemer po besedah Roka Praprotnika pogoje za registracijo zelo težko zgrešiš, kar pomeni da je pot do lobiranja široko odprta.

Samega zakona, ki ureja lobiranje, po besedah gospoda Praprotnika marsikdo ni jemal resno, kar pa se je spremenilo po aferi Thaler. Marsikdo je ob tem namreč sprevidel, da je lobiranje resnično potrebno bolje spremljati in nadzirati, zato tudi sam zakon jemljejo resneje. Preprosto povedano, lobiranje ni enako kot korupcija. Ko pride do ponujanja podkupnin oz. koristi, to ni več lobiranje temveč navaden kriminal.

Je pa gospod Praprotnik izpostavil tudi problematiko, ki kljub poskusu urejanja lobiranja z zakonom, še vedno ostaja. Veliko stikov z lobisti se namreč ne prijavi, kot je to zapisano v zakonu, lobirajo neregistrirani lobisti, lobira se še vedno »na veselicah«, javna uprava pa lahko izrablja omejitve lobiranja kot izgovor za zapiranje vrat pred civilno družbo, kar nedvomno ni namen zakona.

Tudi namen Komisije za preprečevanje korupcije po besedah gospoda Praprotnika ni zgolj kaznovanje kršiteljev, ampak delovati predvsem preventivno, tako da bo samih kršiteljev čim manj. Tako je potrebno delovati na osveščanju javnosti o pozitivnih straneh lobiranja in temu, da se lobiranje ne bo več enačilo s korupcijo in netransparentnostjo, ampak z integriteto in preglednostjo.

Integriteto pa po njegovem mnenju najbolje opisuje citat Oprah Winfrey: »Prava integriteta je, da narediš kar je prav, tudi če za to ne bo nihče vedel.«

S pogledom na lobiranje gospoda Praprotnika se je strinjal tudi Andrej Drapal, registriran lobist. Obenem je poudaril, da težava ni v teoriji, ampak ko se ta sreča s prakso. Prav zato je mnenja, da bi morali imeti čim več lobistov, ki bi zastopali interese civilne družbe. V idealnem svetu bi moral biti vsakdo, ki je lahko, lobist, potem tudi ne bi bilo potrebe po Komisiji za preprečevanje korupcije, saj bi se lobiranje urejalo samo po sebi in v množici poštenih lobistov samo izločalo tiste, ki se ne držijo pravil igre. V osnovi lobiranje ponuja možnost, da je pri procesih odločanja predstavljen in upoštevan tudi civilni interes, zato bi bilo smiselno, da je ta čim širše zastopan s čim več lobisti. Tudi zato je gospod Drapal pozival udeležence, da preko čim več lobistov izvajamo svoj vpliv na odločevalce.

Samo lobiranje je po mnenju gospoda Drapala ena od storitev, za katero so se nekje v zgodovini pojavili specialisti. Po svoji osnovni funkciji bi moral biti namreč tudi vsak direktor podjetja lobist, s tem da zastopa interese svojega podjetja, vendar to v praksi prepuščajo specialistom – lobistom. Kot v vsakem poslu tako tudi pri lobiranju, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, veljajo določena načela, ki se jih držijo lobisti, vsaj tisti, ki želijo svoj posel opravljati dolgoročno. Eno glavnih načel in pravil, ki se ga drži tudi gospod Drapal pa je preprosto: »Vedno je potrebno jasno povedati za koga in za kaj lobiraš,« s čimer se izogneš vsem vprašanjem okoli netransparentnosti, korupcije ali neetičnosti.

Udeleženci izobraževanja so imeli za oba gosta marsikatero vprašanje, ki je še dodatno razjasnilo nejasnosti okoli lobiranja. Vsekakor pa sta tako Rok Praprotnik kot Andrej Drapal marsikomu približala lobiranje in predvsem razbila mišljenje, da je lobiranje nekaj mračnega in negativnega ter namesto tega predstavila lobiranje kot poklic, preko katerega lahko vsak uveljavlja svoj vpliv, samo tako pa lobiranje tudi doseže svoj namen.