11.06.2010

Ljubljana, 08. junij 2010. – Osmi dogodek Zavoda Ypsilon je imel poseben naslov: Veliko nam imajo povedati. Dva eminentna gosta, prof. dr. France Bučar in prof. dr. Vid Pečjak sta nagovorila občinstvo v Državnem svetu s svojimi pogledi, modrostjo in komentarji. Dotaknila ste se pomembnih filozofskih vprašanj, razmišljala o aktualnih problemih in z uporabnimi nasveti dala misliti vsem zbranim. Mi moramo pomagati mladim, da postanejo pokončni ljudje, s svojo voljo in hrbtenico, je bil eden od njih.

V uvodnem govoru je Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, citiral prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je zapisala, da nobena generacija ne more sama osmisliti svojega življenja, oziroma najti smisla in da je to vedno možno samo v dialogu z drugimi. Polni dvorani Državnega sveta je predstavil vizijo Zavoda Ypsilon in se dotaknil aktualnih tem. Poudaril je vrednote kot so sodelovanje, odgovornost, poštenost, prijateljstvo, mir, strokovnost in povezovanje. Zahvalil se je častnemu pokrovitelju srečanja predsedniku države prof. dr. Danilu Türku in gostitelju, predsedniku Državnega
sveta mag. Blažu Kavčiču.

Slednji je pozdravil zbrane in prenesel pozdrave gospoda Nika Kavčiča, ki se srečanja ni mogel udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov. Mag. Blaž Kavčič je poudaril, da so taki pogovori dragoceni, da je moč prihodnosti v sodelovanju mladosti in modrosti, v energiji in preudarnosti. »Vprašanje prihodnosti je, kaj je človeku prijazno. Globalizacija je priložnost, vendar je tudi past. Paziti bomo morali, da ne bomo ustvarjali le elite in raje,« je bilo nekaj poudarkov njegovega govora.

»Starost ni vedno odraz brihtnosti in pametnosti, je le dejstvo, da je nekdo dlje na svetu,« je svoj uvodni nagovor začel profesor, oče slovenske ustave in predsednik prvega demokratičnega parlamenta prof. dr. France Bučar. Svoje uvodno razmišljanje je namenil vlogi posameznika v družbi. »Človek sam določa svoje vrednote in vsak vpliv na posameznika je atentat na svobodo. Pozitivizem je edini pravi način, vendar je njegovo bistvo v tem, da ne priznava nobenega smisla. Hitro pademo v
paradoks, da stvari visijo v zraku, ob tem pa se moramo zavedati, da brez smisla ni življenja. Tako je jasno, da je problem v celovitem položaju človeka v družbi.«

Ob tem pa ne moremo mimo tega, da živimo s predpostavkami, ki ne držijo. Kaj je napredek? »Ekonomija uči, da je svet neomejen. Stalno moramo tekmovati, to pa predstavlja naš propad. Trenutna kriza je le epizoda v mračni bodočnosti, če ne bomo našli smisla. Tak sistem enostavno ne  vzdrži. Brez razmisleka o elementarnih stvareh ne moremo naprej. Sprašujem se, kaj hočemo z napredkom, saj ni logično, da imamo več, kot fizično sploh lahko porabimo. «

Čarobne palice ni, je prepričan prof. Bučar. »Potrebujemo posameznike, ki lahko preživijo pritiske svojega okolja. Demokracija je zahteven način vladanja in zahteva ljudi s hrbtenico, ljudi, ki so sposobni lastnega mišljenja,« je sklenil svoj uvodni pogled.

»Kruha in iger so klicali v Rimu,« je s skokom v zgodovino začel svoje razmišljanje pisatelj, psiholog in ambasador Republike Slovenije v znanosti prof. dr. Vid Pečjak. Opozoril je, da živimo v pomanjkanju in da je korelacija, ko išče človek nadomestilo v igri zaradi pomanjkanja, lahko zelo nevarna. »Iščemo nadomestek, kar je potuha. Pozabljamo, da je identiteta, ki jo najdemo v igri, lažna. Kaj bi me skrbela brezposelnost, če mi ponuja televizija prijetno zatočišče? Ljudje so ovce. Manjka nam osveščenih posameznikov.«

Prof. dr. Vid Pečjak je posebej poudaril pomembnost okoljskega osveščanja. »To mora biti glavna tema. Njeno zanemarjanje lahko pomeni konec vsega.« Glede okolja deli ljudi na tri skupine: na optimiste, ki verjamejo, da se ne dogaja nič tragičnega, na pesimiste, ki verjamejo, da se je konec propada že začel in na globaliste, ki so osveščeni. »Katastrofa je lahko neizogibna in pozivam vas, da razmišljate o tem.«

V okrogli mizi sta se govornika najprej dotaknila svoje mladosti. Prof. Pečjak je priznal, da težko vzporeja mlade nekoč in danes, ker je bila vojna, ko je bil on mlad. »Je pa res, da sem bil do dvaindvajsetega leta tudi sam ovca. S svojo glavo sem začel misliti šele, ko so me vtaknili v zapor brez razloga. « Prof. Bučar trdi, da je danes mladim teže. Odgovornost je večja. Ko sta govorila o ljudeh, ki so vplivali nanju v mladosti, je Vid Pečjak omenil, da so implicitno nanj vplivali starši in šola, eksplicitno pa Tito. »Imel sem dobre in slabe profesorje, bil pa sem tudi sam velik upornik.« »Bil sem samorastnik, « je bil kratek prof. dr. France Bučar.

Vprašanja publike so prepletala medgeneracijsko sodelovanje, apatičnost, zglede, odpirala razmišljanja o globalizaciji in civilni družbi. »Apatičnost je genska oprema in je posledica neuspeha v prizadevanju. Imeti dobrega vodjo, s katerim se lahko identificiramo, je lahko velika nevarnost. Primer Milošević pove veliko. « »Gotovo je apatičnost nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi.« Sogovornika si nista bila enotna glede globalizacije, strinjala pa sta se, da ni analize pojava.

Beseda je tekla tudi o politiki, tokrat skozi prizmo civilne družbe, saj je prof. Bučar trdil, da ima tudi civilna družba politične cilje. »Naš problem politike je v tem, da imamo novo državo, ki je stopila v stare škornje. In v teh škornjih se politika obnaša enako kot nekoč,« je bil kritičen profesor Bučar.

Ko smo gosta povprašali o prioritetah, sta bila jasna. Prof. Pečjak je še enkrat poudaril pomembnost varovanja okolja, prof. Bučar pa je odgovoril: »Mi moramo pomagati mladim, da postanejo pokončni ljudje, s svojo voljo in hrbtenico. Vse ostalo nima pomena, če tega ne naredimo.

« Kdaj bomo postali dovolj zreli, da se bomo odmaknili od območja vpliva? »Podplat je koža čez in čez postala, « je s Prešernovimi besedami odgovoril prof. Vid Pečjak. »Vsak grabi k sebi. Enostavno nismo preboleli neandertalca v sebi,« je bil kritičen. »Ljudje smo pač taki,« je bil realen prof. Bučar, »problem pa nastane, če vlada ne zna ustvarjati zakonov.«

»Ko me vprašate, na kaj sem ponosen, težko odgovorim. Rad imam vnuke in otroke. Priča smo begu možganov in rad bi jim zagotovil dobro izobrazbo, « je razmišljal prof. dr. Vid Pečjak. »Neskromno, zadovoljen sem s svojo vlogo pri ustvarjanju nove države,« je bil iskren prof. dr. France Bučar in požel aplavz. »Mi je pa žal za tista leta, nekje deset jih je bilo po tistem, ko sem končal študij. Takrat smo preveč uradovali. «

Za tokratno srečanje je pravo glasbeno poslastico poskrbela Ustanova Gallus. Imenitna sopranistka Irena Preda ni pustila nikogar ravnodušnega. S spremljavo Janeza Dovča na harmoniki in Domna Gnezda na jazz kitari.

Tokrat smo premierno pripravili tudi sodelovanje z mladim likovnim talentom. Jure Zrimšek, študent Akademije za likovno umetnost, je med srečanjem ustvaril olje na platnu z naslovom Veliko nam imajo povedati, ki bo prodana na dobrodelni dražbi.

Ob koncu srečanja sta eminentna gosta, prof. dr. Vid Pečjak in prof. dr. France Bučar, kramljala z udeleženci v prijetnem neformalnem druženju in ob pogostitvi, ki jo je pripravilo podjetje Lek storitve.

Srečanje Veliko imajo povedati je zaokrožilo letno delovanje Zavoda Ypsilon. Glede na pozitivne odzive bo postalo tradicionalno. Besedo bomo dajali tistim, za katere mladi verjamemo, da so s svojimi dejanji dokazali, da so lahko zgled vsem nam. Takim, ki so s svojo mislijo in dejanji spreminjali Slovenijo in svet in dokazovali, kaj vse lahko naredi posameznik.