Konferenca ob zaključku drugega cikla Made with Y: Future of work

Konferenca ob zaključku drugega cikla Made with Y: Future of work

Dragi Ypsilonovci, Zaključujemo 2-letni projekt »Made with Y«, trening mladih profesionalcev za...

Y.business delavnica: »Google AdWords oglaševanje«

Y.business delavnica: »Google AdWords oglaševanje«

Se želite s svojo dejavnostjo na trgu dobro pozicionirati? Pridobite svoje stranke preko Google...

Postani član/članica Zavoda Ypsilon

Postani član/članica Zavoda Ypsilon

     Si predstavnik-ca generacije Y, proaktiven-a, talentiran-a in poln-a novih...

  • Konferenca ob zaključku drugega cikla Made with Y: Future of work

    Konferenca ob zaključku drugega cikla Made with Y: Future of work

  • Y.business delavnica: »Google AdWords oglaševanje«

    Y.business delavnica: »Google AdWords oglaševanje«

  • Postani član/članica Zavoda Ypsilon

    Postani član/članica Zavoda Ypsilon

 
 
 

Urša Sačer: Z debelo kožo, trmo in mreženjem do uspeha

Intervju Urša Sačer

Zgovorna in optimistična Urša Sačer, ki jo je zaznamovalo odraščanje z rokometom ter življenje v družini z ustvarjalno žilico, je mlada industrijska oblikovalka, ki razvija svoj produkt – inovativni kovček, ki odpravlja težave z iskanjem nastanitve. Sveža diplomantka, ki kar prekipeva od idej, je za Zavod Ypsilon spregovorila o svoji poti do uresničitve sanj.

Kakšni so bili tvoji prvi koraki v svet oblikovanja in inovatorstva?

Moja začetna vizija je bila povsem drugačna. Kot srednješolka sem sicer bila v kreativnih vodah, saj sem delala poklicno šolo za oblikovanje in fotografijo, a je bilo to nekaj postranskega. Moj fokus je bil v športu. Bila sem prepričana, da bom postala profesionalna športnica, saj je za mano 15 let treniranja rokometa pri Krimu.

Več razlogov je, zakaj sem nehala. Na eni strani je bilo zdravje, dve operaciji kolena, po drugi strani pa se nisem strinjala z vizijo razvoja kluba. Obenem mi ni ustrezala monotonost treningov. Kot kreativno osebo me monotonost uničuje. Študij sem nadaljevala na arhitekturi, a je bilo prenaporno, ker je bil rokomet še vedno številka ena.

Navsezadnje sem se odločila za industrijsko oblikovanje. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je bilo super, ravno januarja letos sem uspešno diplomirala.

kovcek ursa sacer 2018 render

Čestitke. Ampak že takoj po diplomi se lahko pohvališ, da razvijaš svoj produkt. Kakšni so bili največji izzivi oblikovanja kovčka?

Že med absolventskim stažem začela z razvojem, kar mi je vzelo ogromno časa. Imela sem veliko težav, ker je izdelava kovčkov industrija, ki je že pred 15 leti izšla iz Slovenije v Azijo, kjer je cenejša delovna sila. Ko je bilo treba kovček izdelati in sešiti, ni bilo nikjer nobenega znanja. Hodila sem od šivilje do šivilje, zelo težko je bilo.

Ena šivilja mi je prišla naproti, ker takrat še nisem imela znanja šivanja, da mi je kaj zašila, kar je bilo treba seveda plačati. Morala sem biti prisotna na vseh sestankih, na vsakem področju sva skupaj reševali težave. Ogromno je bilo pogajanja glede izdelave. Že takoj so se začeli izzivi: kakšen tekstil izbrati, kaj je kroj ... O tem nisem vedela ničesar, zato sem šla na NTF, jim pokazala model svojega kovčka in jih vprašala, kaj je tukaj kroj. In so mi razložili, da je to plašč modela (smeh). Tako se je začelo, nadaljevali smo z dodelovanjem in tako dalje.

Kaj se trenutno dogaja s tvojim produktom?

Sem v začetni fazi zagonskega podjetja pri intervjujih ciljne skupine, kamor sem se morala vrniti. Iz vidika oblikovalca sem sicer naredila raziskavo trga, nisem pa zares vprašala ljudi, ali imajo problem. Videla sem, da problem je, saj sem se tudi sama srečala z omejenostjo sedišč in ležišč v čakalnicah in na letališčih. To težavo rešuje moj kovček, ki se lahko spremeni v ležišče.

Rešila sem problem prostora, nisem pa ciljne skupine vprašala, ali to potrebuje. Zato se zdaj ukvarjam z intervjuji, sprašujem, kdo ima te težave, da lahko definiram idealno stranko. V knjigi Delaj vitko sem prebrala, da ko dobivam potrditve, ko se problemi ponavljajo, je treba iti v realizacijo. V tej fazi sem.

Kakšna vizija se skriva za multifunkcionalnim kovčkom?

Imam zelo široko vizijo, za pet let naprej in več. Kako razviti kulturo okoli kovčka, kako razviti način potovanja, kako lahko kovček nadomesti »couchsurfing«, ker bomo lahko potovali s svojo posteljo. Ne bomo več potrebovali prenočišča. Želim razvijati mednarodna druženja, piknike, dogodke, ugodnosti za različne prireditve po vsem svetu ... ker so moje stranke ljudje, ki radi potujejo. Kovček bodo večkrat uporabili in prepoznali dodano vrednost.

Kakšen je tvoj ustvarjalni proces, ko dobiš idejo, kako to realiziraš? Kaj te zanima kot oblikovalko?

Sem tip oblikovalca, ki zelo hitro preskoči fazo skiciranja in grem čim hitreje v fazo, ko je treba nekaj narediti z rokami. Zelo rada modeliram. Vedno, ko naredim izdelek, pa čeprav ni popoln, me prevzame navdušenje, ko ga lahko primem v roke. To mi od nekdaj veliko pomeni. Zato mi je bilo tudi oblikovanje embalaže zelo blizu, ker je ta proces bistveno hitrejši kot na primer pri kovčku.

Ravno zdaj poteka razstava mojih izdelkov. Še do 17. marca 2018 bo v galeriji v Mestni hiši Ljubljana razstava ALUO Drugi krog. S kolegico Jano Polak sva naredili dizajn darilne vrečke iz časopisnega papirja za slepe. Vse je šivano, ekološko in brez lepila. Če boste v bližini, se ustavite v steklenem ateljeju in preverite, kaj smo pripravili.

Torej sta ti pomembna tudi trajnostni razvoj in ekologija? Kako te koncepte vpletaš v svoje produkte?

Ko kot oblikovalka zaslišim omembo plastiko, med vedno malo stisne. Ne bi mogla delati za podjetje, kjer bi recimo izdelovali multifunkcionalno pohištvo in ne bi razmišljali o reciklaži, reuporabi, drugem krogu, naslednji uporabi ... To me vedno nekoliko žre. Zato tudi pri svojih projektih razmišljam, katero plastiko bomo uporabili, ali jo bomo potem lahko zmleli in tako dalje. Tudi pri kovčkih razmišljam o konceptu staro za novo. Najprej je treba začeti pri sebi z majhnimi koraki. Ne ukvarjam se toliko s tem, kaj počnejo druga podjetja, mi je pa pomembno, da sama delam na način, da imam čisto vest.

SK 1DX Ypsilon 8 Obljetnica 1920 0017

Na enem naših dogodkov si predstavljala še eno linijo svojih izdelkov. Kakšna je zgodba za tvojimi vrečka nahrbtniki?

To je projekt za dušo. Ker sem imela težave s šiviljami, sem se na prvem kovčku začela učiti šivanja in ugotovila, da v tem uživam. Tako tudi drugi kovček zdaj izdelujem sama. Dve leti nazaj sem se odpravila na potovanje v Avstralijo. S seboj sem vzela XY nahrbtnik vrečko, ki smo ga imeli doma že od nekdaj. Od takrat sem bila kar zasvojena s tisto vrečko. Ker mi ni bil všeč logotip, sem jo najprej obrnila okrog, nato sem se odločila, da si sešijem svojo. Potem so me prijateljice začele nagovarjati, naj jih izdelam še za njih. Tako je to nastalo ... Ampak sem ugotovila, da imamo ogromno poplavo nekih modnih dodatkov, s ceno pa je težko biti konkurenčen. Obenem hočem izdelovati nekaj unikatnega, nekako ne živim s temi vrečkami, hočem nekaj novega in svežega. Trenutno je to moj hobi. Mogoče je ena od mojih vizij imeti tudi svojo modno znamko.

Kakšen je tvoj nasvet mladim, ki imajo poslovno idejo, pa oklevajo s prvim korakom?

Rekla bi, naj ravno tisto, kar si ne upajo narediti, vzamejo za izziv in poskusijo. Ravno zaradi tega, da vidijo, ali je to res tako grozno. Najbolj grozne stvari naj naredijo najprej. Svetovala bi jim tudi, naj se čim več povezujejo, na dogodke naj hodijo komunikativni in odprti in naj spoznavajo nove ljudi. Veliko ljudi bo imelo veliko več znanja od njih. Ampak ne smejo se pustiti, da jih spreobrnejo, morajo biti trmasti, imeti debelo kožo ... Poleg tega bodo vedno pametovali tudi domači. Ampak jih ni treba poslušati, o tem govori že Gary Vaynerchuck. Za tiste, ki pa res ne vedo, kje začeti, pa bi predlagala delavnice, seminarje, kjer lahko dobijo preblisk za nove ideje.

Zakaj pa si se včlanila v Zavod Ypsilon?

Preveč sem bila ambiciozna za svoj majhen krog prijateljev. Morala sem prestopiti iz cone udobja prijateljev do ambicioznih ljudi, ki imajo svoje ideje. Zanimalo me je, kako oni gledajo na stvari. Razmišljala sem tudi o študiju marketinga, a sem potem v nekem članku prebrala, da je najboljša šola marketinga življenje. Spraševala sem se, kje začeti? Spoznala sem Mašo Zgonec, ki me je povabila v Zavod Ypsilon. Tu zdaj širim svoje znanje, ker mislim, da ga ni nikoli dovolj.

Ponedeljek, 05 Marec 2018 14:15
Vam je vsebina všeč? Delite jo
SAP

Partnerji Zavoda Ypsilon

Delovanje Zavoda Ypsilon je delno financirano s strani Urada Republike Slovenije za mladino.

MIZŠ

Piškotke uporabljamo za izboljšanje naše spletne strani in vaše izkušnje, ko jo uporabljate. Več o piškotkih....

  Strinjam se z uporabo piškotkov.